BLOG

POGUM

Ko se vse (za)maje…

A poznaš tisti občutek, ko v tvojem življenju ni nič stabilno? Služba, družina, finance, partnerstvo, socialna mreža,…prav vsako področje v katerega si vpet/-a se, ne le kratkoročno zamaje, ampak dolgoročno maje, ti pa v tem potresu sploh ne zmoreš usmeriti pogleda naprej, ker je prioriteta, da sploh ostaneš na nogah in je vsa energija (vključno s tvojim pogledom in “vizijo”) usmerjena prav tja.

Vztrajno Majanje Življenja (VMŽ = vem že (spet):)) načne našo FIZIČNO PODOBO:

  • pravimo, da smo utrujeni od življenja…
  • da je življenje pekel…
  • zjutraj nikakor ne moremo vstati…
  • čez dan se vlečemo – upade naša mimika, gestika, gibanje…
  • zbolimo, se prehladimo, obležimo…
  • sprožijo se naše “klasične bolečine”, ki smo jih že davno tega sprejeli za svoja doživljenjska bremena in našo usodo…”saj ni nič čudnega, da me spet boli križ?” ali “saj se vedno prehladim ob tem času, je bilo pričakovati” ali pa “jaz tako ali tako slabše slišim/vidim/čutim”…

VMŽ načne tudi naš NOTRANJI SVET:

  • na veliki preizkušnji je potrpežljivost, ki poka po šivih od jeze in besa na življenje– “vedno se meni dogajajo take stvari!”, “ni pravično”, “kdaj bom pa jaz na vrsti za dobro in harmonično? Kdaj se bo pa že meni nasmehnila sreča?”.
  • In od besa nase – “sem vedel/-a, da ne bi smela spustiti kontrole!”, “bedak sem! Ene stvari ne morem imeti v življenju pošlihtane!”, “nisem za nobeno rabo!”, “prav imajo, nič mi ne gre od rok, nikoli ne bo nič iz mene”…
  • čustva tako divje vihrajo v nas, da jih naše telo ni zmožno sproti predelati in se zato prepogosto znajdejo nalepljene na našega partnerja, na otroke, starše, prijatelje, podrejene, sodelavce….najbolj polepljeni so ponavadi tisti, ki jih imamo najraje, njihova podoba pa tako postaja vedno bolj izkrivljena…
  • ugasnejo naši dolgoletni interesi, dejavnosti, ki so nas vedno napolnjevale in navduševale…naenkrat je vse brezveze, nima pomena, je premalo, da bi potešilo lakoto po sprostitvi in balansu. In odnehamo, pustimo in tonemo…
  • notranja motivacija, vizija, cilji, celo sanje…zbledijo, mi pa kar tavamo v megli, izgubljeni in prepuščeni potresnim sunkom življenja. Nič ni več mogoče, ni izhoda, ni luči na koncu tunela. Prepuščeni smo usodi – na milost in nemilost…
  • pozabimo kdo smo in kaj vse je v nas dobrega, koristnega in vrednega občudovanja. Ne obstajamo več, ne zase in posledično zelo težko za druge…

Težko je. Loviti ravnotežje, saj ni nobene statične točke na vidiku. Težko – se je vedno znova pobrati in verjeti, da bo tudi to VMŽ minilo. Težko je. Ohranjati sebe – zase prvo, kaj šele za druge. Težko je. Ker noben ne razume. Težko je. Ker se krivimo, ko bi potrebovali največ razumevanja in ljubezni do sebe. Težko je. Ker ne vemo kako ven in se brezizhodno vrtimo. Težko je. Ker ne znamo čutiti, ampak se lovimo in kopljemo ven le z razumom. Težko je. Ker je težko.

Ko bi le znali vsakič znova, ne glede na okoliščine, nase pogledati z občudovanjem. Ko bi se le znali potrepljati po rami za tista področja, ki se majejo kanček manj kot preostala. Ko bi le znali usmeriti pogled tudi navzgor, ven iz upadlega, utrujenega in izgubljenega sebstva in zaupali življenju, spustili bitko.

Morda bi uvideli, da je VMŽ le ena tistih mnogih prelomnic, ko nas mora stresti do ruševin, da lahko prav vse zgradimo ponovno – na sveže, drugače in na bolj trdnih temeljih kot kadarkoli poprej.

Konec koncev se vsak nov začetek zgodi s pokopom starega in šele nato je prostor, da vzklitje novo. In to majavo dolgotrajno in naporno obdobje menjave starega za novega v psihoterapiji imenujemo TRANZICIJA. Škoda in ja, velika je škoda na našem fizičnem in duševnem telesu, da njen – tranzicijski – pomen današnja družba prepogosto zapostavlja in prezira. Morda bi bil že čas, da si namesto “on/off stikala” umisli “zatemnitvena” in s tem razbremeni tiste majave posameznike, ki od sebe v času tranzicij pričakujejo on/off spremembo na bolje.

Si trenutno v takem obdobju…pa bodi! DOVOLI SI ČAS ZA TRANZICIJO! Naj se zgodi kar se zgodi okoli tebe, ti samo najdi sebe (nazaj) in zaupaj, da iz največjih ruševin lahko ti ustvariš tvoje unikatne živopisane gradove – boljše in trdnejše kot kadarkoli do sedaj.

Tranzicija je NARAVnA
telo, ZDRAVJE

Mehčanje telesa – več kot le telovadba…

Opažam, da nas naprej vleče le še razum, naša telesa pa ostajajo par metrov za nami. Namesto, da bi s svojim telesom sodelovali, ga dobesedno vlečemo za seboj in se nanj jezimo, ko zboli, zaboli, odreveni, je slabotno, sramežljivo…Zanimivo, da smo se kot človeška rasa že davno tega izvzeli iz Narave in postali nekaj več, sedaj pa se zdi, da se izvzemamo še iz “samega sebe”; iz svoje fizične upodobitve, telesa. Kot bi s svojim egom želeli preseči telo, ki mu je v prvi vrsti sploh dal obliko in prezenco.

Včasih se vprašam ali bo evolucija prinesla še bolj nagubane možgane in še težjo glavo iz katere bodo pognale naše okončine, preostanek telesa pa bo zamrl…Malce smešno in futuristično razmišljanje 🙂 Pa vendar vprašanje ostaja, kaj se bo zgodilo s preostankom naših teles (od glave navzdol), če temu delu vsak dan namenjamo manj pozornosti?

V zadnjem letu je vsak drugi udeleženec plesno-gibalno terapevtskih dogodkov ob koncu spregovoril nekaj v smislu; da je zakrčen, lesen, da sploh ne ve kako bi se gibal, da se ne počuti udobno v svojem telesu, da ga je sram, da je njegovo gibanje čudno, da se sploh ne zna izražati, da je ‘sprostiti se v svojem telesu’ nekaj najtežjega na svetu…

Kam smo prišli? Več kot očitno v obdobje, ko iz vseh strani kriči alarm, da moramo “NAZAJ V TELO!”, nazaj tja, kjer je vse naše bistvo doma. To ne pomeni, da postanemo neumni, ampak, da svojo zavest spustimo TUDI v telo ter s tem dopustimo komunikacijo med telesom, umom in duhom.

In to je PROGRAM MEHČANJE TELESA. Vračanje v telo, odkrivanje igrivosti, kreativnosti in razsežnosti giba. Prebujanje sklepov, mišic, vezivnega tkiva, celotnega telesa. Spuščanje razmišljanja o jutri/včeraj in prihajanje v ‘tukaj in zdaj’. Komuniciranje, bivanje, obstajanje. Dihanje, umirjanje, sproščanje. Prebujanje otroške radovednosti in raziskovalnega duha. Ponovno nameščanje in iskanje udobnega položaja v svojem telesu. Raziskovanje, spuščanje in osvobajanje. Učenje ‘biti sam s seboj’, s svojim telesom, v gibanju/miru, glasbi/tišini in Življenju.

Se ti zdi, da bi ti kaj takega v življenju koristilo?

Za konec še poseben nagovor za tvoj um…nič hudega, pač tako deluje(mo) 😉 Glej spodaj.

SEZNAM 10 TOP UČINKOV PROGRAMA MEHČANJE TELESA oziroma kaj z udeležbo pridobiš:

  1. Razgibano, prekrvavljeno in predihano telo.
  2. Smejalne mišice 🙂
  3. Dvig energije in tvoje vibracije!
  4. Odklop od skrbi in obveznosti –> mentalna sprostitev.
  5. Nova spoznanja o tvojem telesu in tvoji osebnosti.
  6. Povečana učinkovitost neverbalne in posledično verbalne izraznosti.
  7. Večjo senzibilnost (v dobrem smislu) na sporočila tvojega telesa in pravočasno ukrepanje pred resnejšimi zdravstvenimi težavami.
  8. Ponovno udobje in občutek doma v svojem lastnem telesu.
  9. Možnost za gibanje in radost, kljub telesnim omejitvam (to ni klasična telovadba, gibaš se namreč tako kot je tebi udobno in prijetno in to je smisel gibanja v prvi vrsti ;))
  10. Možnost za nova poznanstva, ki ne temeljijo na besedah, ampak dejanjih.
  11. In še kaj bi se našlo…
Ko smo bili dojenčki so za našo mehkobo (mehko kožo, ljubezen, dotik, varnost) skrbeli starši.
Kdo pa je za našo celostno; fizično, duševno in duhovno mehkobo odgovoren, ko odrastemo?

UDELEŽENCI

VTISI 2019 IN SPODBUDA V 2020

Komaj verjamem, da je leto že naokoli in da smo pred nekaj dnevi vstopili v novo desetletje!! Da bi bilo le-to (še) bolj prijetno te spodbujam, da se v 2020 podaš na potovanje vase, na odkrivanje tistih kotičkov, ki so bili do sedaj pozabljeni, nepozani, strašljivi ali pa celo preveč vabljivi, da bi jih sami sebi sploh privoščili.

Vsak program, ki sem ga zasnovala je oblikovan tako, da izboljšuje tvoje FIZIČNO TELESNO POČUTJE, neguje tvojo DUŠEVNOST, spodbuja nova ZNANJA ter v tebi prebuja vedno nova vprašanja o sebi in tvojem mestu v družbi. Lahko se priključiš PREVENTIVNIM PROGRAMOM za OSEBNO RAST ali pa se svojega samospoznavanja lotiš v globine ter se pridružiš PLESNO-GIBALNI PSIHOTERAPIJI.

Kako so se v preteklem letu počutili udeleženci posameznih programov si lahko prebereš v nadaljevanju. Naj spregovorijo besede tistih, ki so si že upali poskusiti nekaj tako zelo novega v Slovenskem prostoru.

VTISI UDELEŽENCEV NEKATERIH PROGRAMOV iz 2019:

  1. Mehčanje telesa
  2. (Plesno)-Gibalna psihoterapija (PGPT)
  3. SAGA

Imaš še kakšno vprašanje? Si želiš priključiti, ampak te še kaj skrbi, si v dvomih zaradi svojih zdravstvenih težav, osebnih blokad itd.? Piši mi na konpas.info@gmail.com, me pokliči na 040/153-500 ali pridi na testen obisk programov. Oseben stik vedno dobro dene 🙂

Naj bo tvoje 2020 čudovito, barvito in drugačno kot vsa leta poprej!

POGUM

Bodi sončni žarek

“Sončni žarek se nahaja v vsakem človeku. Zakaj ga skrivaš? Ali svet in ljudje ne potrebujejo tvojega nasmeha? Ali nismo vsi srečnejši in se počutimo boljše, če smo v bližini sijočega izvira? Ali lahko kdaj pozabimo obraz, ki sije kot sonce? In ali nam takšen spomin še naprej ne daje moči in nas navdihuje na vseh naših prelomnicah in pri zapletih, na katere včasih v svojem življenju naletimo? Tukaj nismo zaradi tega, da bi dajali žalost, temveč, da dajemo radost in veselje. Nismo ustvarjeni za to, da bi svoje duše skrivali v temnem oblaku, polnem bliskov, temveč zato, da bi dovolili, da naš duh sije v vsem svojem sijaju in v vsej svoji lepoti. Ustvarjeni smo zaradi tega, da bi naše življenje bilo neskončna pesem, njen najljubši refren pa – samo bodi hvaležen” (povzeto po C. D. Larson, Samo bodi hvaležen)

Bodi sam svoj žarek in z njim temo in črnino neurja spreminjaj v čudovito mavrico…in veličastno boš celil rane vsega človeštva.

Želim ti v srcu sončno in mavrično nedeljo!

telo

Besede, ki omejujejo

“Besede so meje našega sveta,” je v srednji šoli ponavljala moja profesorica. Rekoč, da s širjenjem besedišča širimo naše dojemanje sveta. To je prepričanje, ki se, vse od prvih spregovorjenih besed, sidra v nas globlje in globlje…

Svet je postal tako zelo osredotočen na besedno, glasovno-izrazno, verbalno-komunikacijsko, da je na rob odrinil vse tiste, ki iz raznovrstnih razlogov manj govorijo, se težje izražajo ali pa sploh ne morejo govoriti. In noben si ne želi biti tam, ob robu. Zato vsi ti jezikovni tečaji, pa tečaji retorike, še gluhi/naglušni se, kljub svojemu fascinantnemu jeziku, učijo besed…

Pozabljamo, da rojeni v ta beseden svet, tudi sami nismo govorili, a smo (upam) vseeno bili slišani, opaženi in v svojih potrebah zadovoljeni. Kako?

Govorili smo s telesom in to nezavedno počnemo še danes. Naša telesna govorica komunicira glavnino našega sporočila, medtem, ko se mi prepričujemo, da so besede ključne in nenadomestljive. Postali smo ujetniki besednega sveta. Ujeti v našem mišlenju o tem, kako se izraziti (v svojem, kaj šele v tujem jeziku), da bomo za seboj pustili pečat.

A resnica je, da resničen pečat pustijo naša telesa, naša ‘drža’ do življenja, naše ‘gibanje’ v odnosu do drugih. Zato ni čudno, da včasih “zmanjka besed,” da bi razložili…sebe in svojo notranjost. Zmanjka pojmovnega sveta, ki bi opisal, kar je neopisljivo z besedo.

Ko se bomo nazaj začeli zavedati, da je spoznavanje naše neverbalne retorike prav tako (ali še bolj) pomembno od besednega sveta, bomo šele uvideli kako zelo drugače – bolj fluentno, prepričljivo in iskreno – delujejo naše besede. Le-te so namreč le podaljšek našega nebesednega jezika in ne obratno, kot nas v to prepričuje svet.

Zato je pomembno, da se zavedamo svojega telesa (v odnosu do sebe/drugih/sveta), svojih zmožnosti telesnega izražanja in šele na to pripenjamo besede. Tako bomo prav vsi neprestano ‘širili meje našega sveta’ ter z lahkoto postali samozavestni govorci, ne glede na besedni jezik v katerem se odločimo izražati. Hkrati pa bomo lažje komunicirali tudi s tistimi, katerih prvi jezik ostaja nebesedni.

Opazuj (se)…tvoje telo prav sedaj aktivno komunicira s tabo in s svetom…

Dogodki

SKUPINSKA PLESNO-GIBALNA PSIHOTERAPIJA – pridruži se!

Si želiš boljše razumeti sebe? Se ti je zgodilo kaj neprijetnega in se nisi znal/a soočiti s svojimi čustvi in nastalo situacijo? Se ti zdi, da si ujetnik/ujetnica, neopažen/a, da ne pašeš v ta sistem/družbo? Imaš težave v odnosu s seboj, z drugimi, svetom, družino? Se ti zdi, da si v resnici drugačen/a, a si tvoja prava narava ne upa na površje? Je tvoje življenje izgubilo smer in smisel? Morda pa si le radoveden/a…

Skupinska plesno-gibalna psihoterapija = VAREN PROSTOR in TVOJ ČAS za osebno raziskovanje.

Gib in telo nam služita kot neinvazivni orodji za vstop v naše nezavedno ter sta najmočnejši odraz naših potreb in odnosa do sebe.
Proces poteka v majhni skupini (max. 6 udeležencev). Skupina deluje kot pomanjšana socialna enota – spominja na matično družino in ima kot taka prednost, da iz tebe izvabi najgloblje pospravljen nezavedni material (vzorce vedenja, vloge/igre, ki jih igramo, čustveno shemo…). Vse tisto, kar si v prvih 7. letih zapečatil/a kot okolje svoje varnost, ne glede na to ali je to okolje v resnici bilo varno ali ne.

Kako globoko vase pogledamo je odvisno od vsakega posameznika. Nekateri potrebujemo več časa kot drugi in dobrodošlo je, da v procesu osebnega raziskovanja prisluhnemo svojemu ritmu.

Vse dobro in na snidenje v živo,
Sara – mag. plesno-gibalne psihoterapije in članica ADMP UK

Dogodki

HVALEŽNOST

Kot majhna sem velikokrat poslušala, da nisem dovolj hvaležna, da stvari ne cenim, da se mi zdi veliko stvari samoumevnih…Na (ne)srečo sem bila rojena v svet udobja, neskončnih možnosti, izbire in informacij, kar pač starejše generacije ne smatrajo za življenje v pravem pomenu besede. In gledoč nazaj bi se strinjala. Takrat je bila zame hvaležnost omejena na besedo “hvala”, kasneje pa me je Življenje naučilo, da srž hvaležnosti leži drugje.

Ne glede na stopnjo udobja v kateri odraščamo nas življenje slej kot prej pelje skozi preizkušnje v katerih pademo, v katerih smo se primorani zazreti globlje vase, odpuščati, se opreti na druge ter biti ponižni. Ne v smislu manjvrednosti temveč v smislu zavedanja, da je Življenje mogočnejše od nas ter nas prav skozi VSAK izziv obilno blagoslavlja.

In takrat spoznam(o)…

Hvaležnost se rojeva iz odprtosti, ranljivosti, odnosnosti, preizkušenj, soočenja s seboj ter izgube. In ni besed s katerimi jo lahko izrazimo; je le telo, srce, solzne oči in občutek brezpogojne ljubezni ter tiste nerazložljive sreče, ki jo preprosto želimo deliti, saj nas z njo tako tesno in ljubeče objema Življenje – lahko preko ljudi, situacij, narave…

In takrat smo resnično HVALEŽNI sebi/drugim/Življenju, četudi sploh ne izrečemo tiste čarobne otroške besede ‘hvala’.

Za kaj si TI resnično HVALEŽEN/A v življenju?

Vabljen/a na brezplačno PLESNO-GIBALNO ‘RAZMIŠLJANJE’ na temo HVALEŽNOSTI – sobota 28.9.2019, 10:30 – 12:30, Lj-Tivoli. Oddaj svojo prijavo in si zagotovi svoje brezplačno mesto.

Naj se srž tvoje hvaležnosti izrazi skozi tvoje telo, saj je prav tam njeno domovanje.

POGUM

Strah pred neznanim

Si tudi ti eden/ena tistih, ki si želijo pozitivnih sprememb v življenju, a se hkrati bojijo narediti korak v smer te spremembe? Včasih čutimo, da bi bilo nekaj za nas koristno, a vse te notranje občutke zasenči um, ki pravi “ne zmoreš”, “to pa res ni zate”, “kaj se pa greš”, “pa saj ti nič ne manjka, zakaj iz cone udobja”, “tam je nevarno”…

Neznano je vedno strašljivo, saj naš um ne more zagotovo reči kako bo na novo situacijo odreagiralo naše telo. Novo je pač novo – novo za naše telo, um in duha. A le skozi novo izkušnjo rastemo, širimo svoja spoznaja o sebi ter postajamo vedno boljši prijatelji z Življenjem.

Ko se sama znajdem pred težkim korakom, za katerega čutim, da je pravi, a se ga um brani, si med drugim večkrat preberem sledeče…

“Nikoli se ne boj stopiti v neznano, v novo. Stori to brez strahu, pričakujoč najboljše, ko stopiš. Življenje je zelo zanimivo in razburljivo, če si voljan pognati se v novo z absolutno vero in zaupanjem. Če o resnici samo poslušaš, bereš in govoriš, se ne more osvoboditi. Resnica mora živeti, se premikati in bivati v tebi. Tedaj se osvobodi in šele tedaj spoznaš resnični pomen svobode srca, uma in duha. Živi in delaj, vendar se ne pozabi igrati, zabavati in uživati v življenju. Vse mora biti uravnoteženo. Če preveč delaš življenje izgubi ravnotežje, medel postaneš in nezanimiv. V vsem, kar počneš, najdi ravnotežje, odkril boš, kakšna radost je življenje.” (Eileen Caddy)

telo

SANJE BREZ GLASU

Oseba mi je vzela moj glas. Skoraj tako kot v risanki Ariela, ko morska deklica proda svoj glas v zameno za noge. Le, da ga jaz nisem želela prodati in mi je bil vseeno odvzet. K sreči mi ni zrasel še rep ali dodatne noge 🙂 Tat je le prevzel moj glas, sama pa sem govorila popolnoma drugače, z neko odsotno frekvenco. Namesto, da bi se nazaj borila, sem se skrila; skupaj z mnogimi, ki se jim je zgodilo enako…

V psihoterapiji imajo sanje velik pomen. Preko simboličnega sveta odražajo naše nezavedno ter so tisti glas kateremu se naša zavest z vsemi močmi upira. A kaj sploh je “glas”?

Glas je zame več kot le: “zvok, ki ga dela človek z govornimi organi” (SSKJ). Glas je podaljšek našega fizičnega telesa, je pomemben del našega socialnega jaza, je povezovalno sredstvo, je lahko zdravilo ter je odraz naše samopodobe, vrednosti in samospoštovanja.

Glas je fizičen zvok in obenem naša prezenca. Je dar, ki nekaterim od rojstva sploh ni dan. A žalostno je to, da tisti, ki pa ga imamo, ga vse prepogosto “prodamo”, nam je na silo odvzet ali pa se njegove veličine bojimo in zato raje nikoli ne zakričimo.

In potem kriči naš ‘nezavedni glas’ – vedno glasneje in glasneje, skozi sanje, izkušnje in osebe, ki jih privlačimo v naša življenja. Vse z namenom, da se zbudimo. Da svoj glas nazaj si pridobimo in v svetu trdno, ne več majavo in pokorno, STOJIMO.

Kaj veli ti tvoje nezavedno? Dovoli, da se izrazi. Naj svet sliši tvoj glas = TVOJO ZGODBO.

NARAVA

NARAVA – prostor za osebno rast in sestankovanje :)

Narava je zame univerzalen prostor. Tja redno odhajam po sprostitev, umiritev, poživitev, razjasnitev, varnost, odgovore, toplino, druženje…v zadnjem času pa na ta seznam dodajam tudi svoje delo: programe za osebno rast (Terapevtski sprehodi) ter celo poslovne sestanke 🙂

Zelena barva pomirja moje oči, reka ob kateri hodim sproti odnaša nepotrebne skrbi, sonce me toplo boža in poživlja, svež zrak umirja in bistri moj um, odgovore pa največkrat najdem v spremenljivih podobah, ki jih v živo pred menoj kreira stvarstvo.

In kje smo lahko bolj ustvarjalni, bolj čistih misli, bolj sproščeni in odprti za nove zamisli in sodelovanja, če ni to v sproščenem gibanju na svežem zraku? Kje lahko bolj stopimo v stik s seboj in svojim bistvom, če ni to ravno v naravi katere del smo?

Naslednjič, ko se prebijaš skozi svoje osebne ali poslovne dvome le daj priložnost naravi in svojemu koraku. Vsak fizičen korak je hkrati premik v glavi (na ravni tvojega mišljenja, čustvovanja in duhovnosti). Sprehajanje v družbi pa je poleg besedne komunikacije priložnost za komuniciranje na neverbalni ravni, ki je prevelikokrat spregledana, a tako zelo sporočilna, morda celo odločilna pri naših nadaljnih poslovnih/ življenjskih korakih.

Še pred DNEVOM ODPRTIH VRAT te vabim, da se priključiš skupinskim sprehodom v Tivoliju – četrtek 29.8.2109 ob 17:30-18:30 (zbirališče je pred rastlinjakom) ali pa si naravo privošči le zase. Ko boš sam/a v naravi dovolj sproščena pa le povabi v naravo še koga – morda tvojo kolegico/kolega, tvojo nasledjo stranko ali celo poslovnega partnerja ter opazuj njihov odziv 😉