POGUM

Ko se vse (za)maje…

A poznaš tisti občutek, ko v tvojem življenju ni nič stabilno? Služba, družina, finance, partnerstvo, socialna mreža,…prav vsako področje v katerega si vpet/-a se, ne le kratkoročno zamaje, ampak dolgoročno maje, ti pa v tem potresu sploh ne zmoreš usmeriti pogleda naprej, ker je prioriteta, da sploh ostaneš na nogah in je vsa energija (vključno s tvojim pogledom in “vizijo”) usmerjena prav tja.

Vztrajno Majanje Življenja (VMŽ = vem že (spet):)) načne našo FIZIČNO PODOBO:

  • pravimo, da smo utrujeni od življenja…
  • da je življenje pekel…
  • zjutraj nikakor ne moremo vstati…
  • čez dan se vlečemo – upade naša mimika, gestika, gibanje…
  • zbolimo, se prehladimo, obležimo…
  • sprožijo se naše “klasične bolečine”, ki smo jih že davno tega sprejeli za svoja doživljenjska bremena in našo usodo…”saj ni nič čudnega, da me spet boli križ?” ali “saj se vedno prehladim ob tem času, je bilo pričakovati” ali pa “jaz tako ali tako slabše slišim/vidim/čutim”…

VMŽ načne tudi naš NOTRANJI SVET:

  • na veliki preizkušnji je potrpežljivost, ki poka po šivih od jeze in besa na življenje– “vedno se meni dogajajo take stvari!”, “ni pravično”, “kdaj bom pa jaz na vrsti za dobro in harmonično? Kdaj se bo pa že meni nasmehnila sreča?”.
  • In od besa nase – “sem vedel/-a, da ne bi smela spustiti kontrole!”, “bedak sem! Ene stvari ne morem imeti v življenju pošlihtane!”, “nisem za nobeno rabo!”, “prav imajo, nič mi ne gre od rok, nikoli ne bo nič iz mene”…
  • čustva tako divje vihrajo v nas, da jih naše telo ni zmožno sproti predelati in se zato prepogosto znajdejo nalepljene na našega partnerja, na otroke, starše, prijatelje, podrejene, sodelavce….najbolj polepljeni so ponavadi tisti, ki jih imamo najraje, njihova podoba pa tako postaja vedno bolj izkrivljena…
  • ugasnejo naši dolgoletni interesi, dejavnosti, ki so nas vedno napolnjevale in navduševale…naenkrat je vse brezveze, nima pomena, je premalo, da bi potešilo lakoto po sprostitvi in balansu. In odnehamo, pustimo in tonemo…
  • notranja motivacija, vizija, cilji, celo sanje…zbledijo, mi pa kar tavamo v megli, izgubljeni in prepuščeni potresnim sunkom življenja. Nič ni več mogoče, ni izhoda, ni luči na koncu tunela. Prepuščeni smo usodi – na milost in nemilost…
  • pozabimo kdo smo in kaj vse je v nas dobrega, koristnega in vrednega občudovanja. Ne obstajamo več, ne zase in posledično zelo težko za druge…

Težko je. Loviti ravnotežje, saj ni nobene statične točke na vidiku. Težko – se je vedno znova pobrati in verjeti, da bo tudi to VMŽ minilo. Težko je. Ohranjati sebe – zase prvo, kaj šele za druge. Težko je. Ker noben ne razume. Težko je. Ker se krivimo, ko bi potrebovali največ razumevanja in ljubezni do sebe. Težko je. Ker ne vemo kako ven in se brezizhodno vrtimo. Težko je. Ker ne znamo čutiti, ampak se lovimo in kopljemo ven le z razumom. Težko je. Ker je težko.

Ko bi le znali vsakič znova, ne glede na okoliščine, nase pogledati z občudovanjem. Ko bi se le znali potrepljati po rami za tista področja, ki se majejo kanček manj kot preostala. Ko bi le znali usmeriti pogled tudi navzgor, ven iz upadlega, utrujenega in izgubljenega sebstva in zaupali življenju, spustili bitko.

Morda bi uvideli, da je VMŽ le ena tistih mnogih prelomnic, ko nas mora stresti do ruševin, da lahko prav vse zgradimo ponovno – na sveže, drugače in na bolj trdnih temeljih kot kadarkoli poprej.

Konec koncev se vsak nov začetek zgodi s pokopom starega in šele nato je prostor, da vzklitje novo. In to majavo dolgotrajno in naporno obdobje menjave starega za novega v psihoterapiji imenujemo TRANZICIJA. Škoda in ja, velika je škoda na našem fizičnem in duševnem telesu, da njen – tranzicijski – pomen današnja družba prepogosto zapostavlja in prezira. Morda bi bil že čas, da si namesto “on/off stikala” umisli “zatemnitvena” in s tem razbremeni tiste majave posameznike, ki od sebe v času tranzicij pričakujejo on/off spremembo na bolje.

Si trenutno v takem obdobju…pa bodi! DOVOLI SI ČAS ZA TRANZICIJO! Naj se zgodi kar se zgodi okoli tebe, ti samo najdi sebe (nazaj) in zaupaj, da iz največjih ruševin lahko ti ustvariš tvoje unikatne živopisane gradove – boljše in trdnejše kot kadarkoli do sedaj.

Tranzicija je NARAVnA
POGUM

Bodi sončni žarek

“Sončni žarek se nahaja v vsakem človeku. Zakaj ga skrivaš? Ali svet in ljudje ne potrebujejo tvojega nasmeha? Ali nismo vsi srečnejši in se počutimo boljše, če smo v bližini sijočega izvira? Ali lahko kdaj pozabimo obraz, ki sije kot sonce? In ali nam takšen spomin še naprej ne daje moči in nas navdihuje na vseh naših prelomnicah in pri zapletih, na katere včasih v svojem življenju naletimo? Tukaj nismo zaradi tega, da bi dajali žalost, temveč, da dajemo radost in veselje. Nismo ustvarjeni za to, da bi svoje duše skrivali v temnem oblaku, polnem bliskov, temveč zato, da bi dovolili, da naš duh sije v vsem svojem sijaju in v vsej svoji lepoti. Ustvarjeni smo zaradi tega, da bi naše življenje bilo neskončna pesem, njen najljubši refren pa – samo bodi hvaležen” (povzeto po C. D. Larson, Samo bodi hvaležen)

Bodi sam svoj žarek in z njim temo in črnino neurja spreminjaj v čudovito mavrico…in veličastno boš celil rane vsega človeštva.

Želim ti v srcu sončno in mavrično nedeljo!

POGUM

Strah pred neznanim

Si tudi ti eden/ena tistih, ki si želijo pozitivnih sprememb v življenju, a se hkrati bojijo narediti korak v smer te spremembe? Včasih čutimo, da bi bilo nekaj za nas koristno, a vse te notranje občutke zasenči um, ki pravi “ne zmoreš”, “to pa res ni zate”, “kaj se pa greš”, “pa saj ti nič ne manjka, zakaj iz cone udobja”, “tam je nevarno”…

Neznano je vedno strašljivo, saj naš um ne more zagotovo reči kako bo na novo situacijo odreagiralo naše telo. Novo je pač novo – novo za naše telo, um in duha. A le skozi novo izkušnjo rastemo, širimo svoja spoznaja o sebi ter postajamo vedno boljši prijatelji z Življenjem.

Ko se sama znajdem pred težkim korakom, za katerega čutim, da je pravi, a se ga um brani, si med drugim večkrat preberem sledeče…

“Nikoli se ne boj stopiti v neznano, v novo. Stori to brez strahu, pričakujoč najboljše, ko stopiš. Življenje je zelo zanimivo in razburljivo, če si voljan pognati se v novo z absolutno vero in zaupanjem. Če o resnici samo poslušaš, bereš in govoriš, se ne more osvoboditi. Resnica mora živeti, se premikati in bivati v tebi. Tedaj se osvobodi in šele tedaj spoznaš resnični pomen svobode srca, uma in duha. Živi in delaj, vendar se ne pozabi igrati, zabavati in uživati v življenju. Vse mora biti uravnoteženo. Če preveč delaš življenje izgubi ravnotežje, medel postaneš in nezanimiv. V vsem, kar počneš, najdi ravnotežje, odkril boš, kakšna radost je življenje.” (Eileen Caddy)