telo, ZDRAVJE

ZAkaj PROGRAM POZITIVNA DRŽA?

Ali veste, da je vaša TELESNA DRŽA = KVALITETI VAŠEGA ŽIVLJENJA? Drža in način premikanja našega telesa lahko povečujeta ali zmanjšujeta učinkovitost mišično-skeletnega sistema ter s tem zmanjšujeta ali povečujeta našo vsakodnevno produktivnost, nivo porabe lastne energije ter odpornost na stres. Še več, držo oz nagnjenost k določenemu načinu gibanja upravlja naš NOTRANJI SVET.

Predstavljajte si, da vstopite v spa-center? Okusno dekoriran, dišeč prostor, s prijetno glasbo in ustrežljivim osebjem. Mmmmm…obrazne mišice se sprostijo, globok vdihnemo in izdihnemo napetost iz telesa, naša drža se zmehča, ramena se pomaknejo navzdol, medenica se sprosti. In kaj sproži vse te telesne reakcije? Naše DOJEMANJE OKOLICE oz. ČUSTVEN ODZIV NANJO.

Citiram: “Emotions are related to patterns of contractions of the facial muscles (Ekman et al., 1969, 1983) and body posture (Grammer et al., 2004). Findings also indicate that certain postures may be adopted in response to the experience of a specific emotion (Rosario et al., 2013)”

Ponovno citiram: “Patient’s emotional state can be identified even without verbalization. For example depression and sadness can be treated through postural correction, or vice versa” (Rosario et al., 2013)

In kaj je KVALITETA ŽIVLJENJA, če ne zmožnost učinkovitega ‘prenašanja’ samega sebe – tako našega fizičnega telesa kot vseh odtenkov naših osebnih čustvenih odzivov na dražljaje iz okolice? Ali ni najbolj polno življenje tisto, ko prevzemamo odgovornost za svojo zunanjo in notranjo podobo ter se trudimo živeti najboljšo verzijo sebe v vseh pogledih?

ANATOMIJA IN PSIHOLOGIJA vedno hodita z roko v roki in če se je ti dve področji nekoč nekdo spomnil razdeliti, si jih v programu POZITIVNA DRŽA dovoljujem povezati nazaj…

  • POZITIVNA = psihologija vašega gibanja, vaš čustveni svet, ustaljeni odzivi, odnos do sebe/ drugih/ sveta, nezavedni vzorci gibanja/ neverbalne komunikacije/ vedenja. Kako POZITIVNO ste naravnani do svojega življenja?
  • DRŽA = je vse tisto fizično, kar na sebi kritiziramo. Je vse telesno, ki ravno ali manj ravno stoji pokonci, vse tisto, ki se oglaša v bolečinah, rigidnosti ali ohlapnosti. Kakšna je vaša DRŽA?

Na kateri strani ste? Na strani telesa, na strani poglabljanja vase ali morda le začenjate razumeti, da je dolgoročno pomembno oboje?

telo, ZDRAVJE

Mehčanje telesa – več kot le telo-vadba…

Opažam, da nas naprej vleče le še razum, naša telesa pa ostajajo par metrov za nami. Namesto, da bi s svojim telesom sodelovali, ga dobesedno vlečemo za seboj in se nanj jezimo, ko zboli, zaboli, odreveni, je slabotno, sramežljivo…Zanimivo, da smo se kot človeška rasa že davno tega izvzeli iz Narave in postali nekaj več, sedaj pa se zdi, da se izvzemamo še iz “samega sebe”; iz svoje fizične upodobitve, telesa. Kot bi s svojim egom želeli preseči telo, ki mu je v prvi vrsti sploh dal obliko in prezenco.

Včasih se vprašam ali bo evolucija prinesla še bolj nagubane možgane in še težjo glavo iz katere bodo pognale naše okončine, preostanek telesa pa bo zamrl…Malce smešno in futuristično razmišljanje 🙂 Pa vendar vprašanje ostaja, kaj se bo zgodilo s preostankom naših teles (od glave navzdol), če temu delu vsak dan namenjamo manj pozornosti?

V zadnjem letu je vsak drugi udeleženec plesno-gibalno terapevtskih dogodkov ob koncu spregovoril nekaj v smislu; da je zakrčen, lesen, da sploh ne ve kako bi se gibal, da se ne počuti udobno v svojem telesu, da ga je sram, da je njegovo gibanje čudno, da se sploh ne zna izražati, da je ‘sprostiti se v svojem telesu’ nekaj najtežjega na svetu…

Kam smo prišli? Več kot očitno v obdobje, ko iz vseh strani kriči alarm, da moramo “NAZAJ V TELO!”, nazaj tja, kjer je vse naše bistvo doma. To ne pomeni, da postanemo neumni, ampak, da svojo zavest spustimo TUDI v telo ter s tem dopustimo komunikacijo med telesom, umom in duhom.

In to je PROGRAM MEHČANJE TELESA. Vračanje v telo, odkrivanje igrivosti, kreativnosti in razsežnosti giba. Prebujanje sklepov, mišic, vezivnega tkiva, celotnega telesa. Spuščanje razmišljanja o jutri/včeraj in prihajanje v ‘tukaj in zdaj’. Komuniciranje, bivanje, obstajanje. Dihanje, umirjanje, sproščanje. Prebujanje otroške radovednosti in raziskovalnega duha. Ponovno nameščanje in iskanje udobnega položaja v svojem telesu. Raziskovanje, spuščanje in osvobajanje. Učenje ‘biti sam s seboj’, s svojim telesom, v gibanju/miru, glasbi/tišini in Življenju.

Se ti zdi, da bi ti kaj takega v življenju koristilo?

Za konec še poseben nagovor za tvoj um…nič hudega, pač tako deluje(mo) 😉 Glej spodaj.

SEZNAM 10 TOP UČINKOV PROGRAMA MEHČANJE TELESA oziroma kaj z udeležbo pridobiš:

  1. Razgibano, prekrvavljeno in predihano telo.
  2. Smejalne mišice 🙂
  3. Dvig energije in tvoje vibracije!
  4. Odklop od skrbi in obveznosti –> mentalna sprostitev.
  5. Nova spoznanja o tvojem telesu in tvoji osebnosti.
  6. Povečana učinkovitost neverbalne in posledično verbalne izraznosti.
  7. Večjo senzibilnost (v dobrem smislu) na sporočila tvojega telesa in pravočasno ukrepanje pred resnejšimi zdravstvenimi težavami.
  8. Ponovno udobje in občutek doma v svojem lastnem telesu.
  9. Možnost za gibanje in radost, kljub telesnim omejitvam (to ni klasična telovadba, gibaš se namreč tako kot je tebi udobno in prijetno in to je smisel gibanja v prvi vrsti ;))
  10. Možnost za nova poznanstva, ki ne temeljijo na besedah, ampak dejanjih.
  11. In še kaj bi se našlo…
Ko smo bili dojenčki so za našo mehkobo (mehko kožo, ljubezen, dotik, varnost) skrbeli starši.
Kdo pa je za našo celostno; fizično, duševno in duhovno mehkobo odgovoren, ko odrastemo?

telo

Besede, ki omejujejo

“Besede so meje našega sveta,” je v srednji šoli ponavljala moja profesorica. Rekoč, da s širjenjem besedišča širimo naše dojemanje sveta. To je prepričanje, ki se, vse od prvih spregovorjenih besed, sidra v nas globlje in globlje…

Svet je postal tako zelo osredotočen na besedno, glasovno-izrazno, verbalno-komunikacijsko, da je na rob odrinil vse tiste, ki iz raznovrstnih razlogov manj govorijo, se težje izražajo ali pa sploh ne morejo govoriti. In noben si ne želi biti tam, ob robu. Zato vsi ti jezikovni tečaji, pa tečaji retorike, še gluhi/naglušni se, kljub svojemu fascinantnemu jeziku, učijo besed…

Pozabljamo, da rojeni v ta beseden svet, tudi sami nismo govorili, a smo (upam) vseeno bili slišani, opaženi in v svojih potrebah zadovoljeni. Kako?

Govorili smo s telesom in to nezavedno počnemo še danes. Naša telesna govorica komunicira glavnino našega sporočila, medtem, ko se mi prepričujemo, da so besede ključne in nenadomestljive. Postali smo ujetniki besednega sveta. Ujeti v našem mišlenju o tem, kako se izraziti (v svojem, kaj šele v tujem jeziku), da bomo za seboj pustili pečat.

A resnica je, da resničen pečat pustijo naša telesa, naša ‘drža’ do življenja, naše ‘gibanje’ v odnosu do drugih. Zato ni čudno, da včasih “zmanjka besed,” da bi razložili…sebe in svojo notranjost. Zmanjka pojmovnega sveta, ki bi opisal, kar je neopisljivo z besedo.

Ko se bomo nazaj začeli zavedati, da je spoznavanje naše neverbalne retorike prav tako (ali še bolj) pomembno od besednega sveta, bomo šele uvideli kako zelo drugače – bolj fluentno, prepričljivo in iskreno – delujejo naše besede. Le-te so namreč le podaljšek našega nebesednega jezika in ne obratno, kot nas v to prepričuje svet.

Zato je pomembno, da se zavedamo svojega telesa (v odnosu do sebe/drugih/sveta), svojih zmožnosti telesnega izražanja in šele na to pripenjamo besede. Tako bomo prav vsi neprestano ‘širili meje našega sveta’ ter z lahkoto postali samozavestni govorci, ne glede na besedni jezik v katerem se odločimo izražati. Hkrati pa bomo lažje komunicirali tudi s tistimi, katerih prvi jezik ostaja nebesedni.

Opazuj (se)…tvoje telo prav sedaj aktivno komunicira s tabo in s svetom…

telo

SANJE BREZ GLASU

Oseba mi je vzela moj glas. Skoraj tako kot v risanki Ariela, ko morska deklica proda svoj glas v zameno za noge. Le, da ga jaz nisem želela prodati in mi je bil vseeno odvzet. K sreči mi ni zrasel še rep ali dodatne noge 🙂 Tat je le prevzel moj glas, sama pa sem govorila popolnoma drugače, z neko odsotno frekvenco. Namesto, da bi se nazaj borila, sem se skrila; skupaj z mnogimi, ki se jim je zgodilo enako…

V psihoterapiji imajo sanje velik pomen. Preko simboličnega sveta odražajo naše nezavedno ter so tisti glas kateremu se naša zavest z vsemi močmi upira. A kaj sploh je “glas”?

Glas je zame več kot le: “zvok, ki ga dela človek z govornimi organi” (SSKJ). Glas je podaljšek našega fizičnega telesa, je pomemben del našega socialnega jaza, je povezovalno sredstvo, je lahko zdravilo ter je odraz naše samopodobe, vrednosti in samospoštovanja.

Glas je fizičen zvok in obenem naša prezenca. Je dar, ki nekaterim od rojstva sploh ni dan. A žalostno je to, da tisti, ki pa ga imamo, ga vse prepogosto “prodamo”, nam je na silo odvzet ali pa se njegove veličine bojimo in zato raje nikoli ne zakričimo.

In potem kriči naš ‘nezavedni glas’ – vedno glasneje in glasneje, skozi sanje, izkušnje in osebe, ki jih privlačimo v naša življenja. Vse z namenom, da se zbudimo. Da svoj glas nazaj si pridobimo in v svetu trdno, ne več majavo in pokorno, STOJIMO.

Kaj veli ti tvoje nezavedno? Dovoli, da se izrazi. Naj svet sliši tvoj glas = TVOJO ZGODBO.