telo

Besede, ki omejujejo

“Besede so meje našega sveta,” je v srednji šoli ponavljala moja profesorica. Rekoč, da s širjenjem besedišča širimo naše dojemanje sveta. To je prepričanje, ki se, vse od prvih spregovorjenih besed, sidra v nas globlje in globlje…

Svet je postal tako zelo osredotočen na besedno, glasovno-izrazno, verbalno-komunikacijsko, da je na rob odrinil vse tiste, ki iz raznovrstnih razlogov manj govorijo, se težje izražajo ali pa sploh ne morejo govoriti. In noben si ne želi biti tam, ob robu. Zato vsi ti jezikovni tečaji, pa tečaji retorike, še gluhi/naglušni se, kljub svojemu fascinantnemu jeziku, učijo besed…

Pozabljamo, da rojeni v ta beseden svet, tudi sami nismo govorili, a smo (upam) vseeno bili slišani, opaženi in v svojih potrebah zadovoljeni. Kako?

Govorili smo s telesom in to nezavedno počnemo še danes. Naša telesna govorica komunicira glavnino našega sporočila, medtem, ko se mi prepričujemo, da so besede ključne in nenadomestljive. Postali smo ujetniki besednega sveta. Ujeti v našem mišlenju o tem, kako se izraziti (v svojem, kaj šele v tujem jeziku), da bomo za seboj pustili pečat.

A resnica je, da resničen pečat pustijo naša telesa, naša ‘drža’ do življenja, naše ‘gibanje’ v odnosu do drugih. Zato ni čudno, da včasih “zmanjka besed,” da bi razložili…sebe in svojo notranjost. Zmanjka pojmovnega sveta, ki bi opisal, kar je neopisljivo z besedo.

Ko se bomo nazaj začeli zavedati, da je spoznavanje naše neverbalne retorike prav tako (ali še bolj) pomembno od besednega sveta, bomo šele uvideli kako zelo drugače – bolj fluentno, prepričljivo in iskreno – delujejo naše besede. Le-te so namreč le podaljšek našega nebesednega jezika in ne obratno, kot nas v to prepričuje svet.

Zato je pomembno, da se zavedamo svojega telesa (v odnosu do sebe/drugih/sveta), svojih zmožnosti telesnega izražanja in šele na to pripenjamo besede. Tako bomo prav vsi neprestano ‘širili meje našega sveta’ ter z lahkoto postali samozavestni govorci, ne glede na besedni jezik v katerem se odločimo izražati. Hkrati pa bomo lažje komunicirali tudi s tistimi, katerih prvi jezik ostaja nebesedni.

Opazuj (se)…tvoje telo prav sedaj aktivno komunicira s tabo in s svetom…

telo

SANJE BREZ GLASU

Oseba mi je vzela moj glas. Skoraj tako kot v risanki Ariela, ko morska deklica proda svoj glas v zameno za noge. Le, da ga jaz nisem želela prodati in mi je bil vseeno odvzet. K sreči mi ni zrasel še rep ali dodatne noge 🙂 Tat je le prevzel moj glas, sama pa sem govorila popolnoma drugače, z neko odsotno frekvenco. Namesto, da bi se nazaj borila, sem se skrila; skupaj z mnogimi, ki se jim je zgodilo enako…

V psihoterapiji imajo sanje velik pomen. Preko simboličnega sveta odražajo naše nezavedno ter so tisti glas kateremu se naša zavest z vsemi močmi upira. A kaj sploh je “glas”?

Glas je zame več kot le: “zvok, ki ga dela človek z govornimi organi” (SSKJ). Glas je podaljšek našega fizičnega telesa, je pomemben del našega socialnega jaza, je povezovalno sredstvo, je lahko zdravilo ter je odraz naše samopodobe, vrednosti in samospoštovanja.

Glas je fizičen zvok in obenem naša prezenca. Je dar, ki nekaterim od rojstva sploh ni dan. A žalostno je to, da tisti, ki pa ga imamo, ga vse prepogosto “prodamo”, nam je na silo odvzet ali pa se njegove veličine bojimo in zato raje nikoli ne zakričimo.

In potem kriči naš ‘nezavedni glas’ – vedno glasneje in glasneje, skozi sanje, izkušnje in osebe, ki jih privlačimo v naša življenja. Vse z namenom, da se zbudimo. Da svoj glas nazaj si pridobimo in v svetu trdno, ne več majavo in pokorno, STOJIMO.

Kaj veli ti tvoje nezavedno? Dovoli, da se izrazi. Naj svet sliši tvoj glas = TVOJO ZGODBO.